Zgodovina Kmetije Žurej

Ječovo – ime, ki ga je kmetija Žurej nosila desetletja, izvira iz grajske ječe.

Legenda pravi, da je potekal podzemni rov iz Žusemskega gradu do kmetije, kjer so bile grajske ječe, ena teh ječ je del gospodarskega poslopja in služi kot zelo hladen kletni prostor. Kmetija s tradicijo – družina Žurej je gospodar kmetije že več rodov.

Vrata gospodarskega poslopja ob cesti krasi podoba konja, le malokdo pa ve, da so line tik pod njegovo streho ostale še iz časov, ko je v njem bila grajska pošta – iz njih so spuščali golobe pismonoše. Čez cesto stoji večja hiša, za njo pa ječa, ki so jo nekdaj uporabljali žusemski grofje. Vse to je sestavljalo pristavo žusemskega gradu, ki nosi zgodovinsko ime Ječovo.

Kmetija je bila nekoč pristava gradu Žusem, ali kot se gospodar pošali, obrtna cona gradu. Grad je bil na skali, kjer ni bilo veliko prostora, pod gradom so imeli le drobnico, kokoši, kakšno kravo,par konjev. Vse ostalo je bilo na Ječovem, kjer je imela graščina velike hleve z živino, kravami, nekaj voli, konji, pristava je imela svoj mlin in ječo. Bila je tudi grajska konjušnica in poštno poslopje. Ječovo je predstavljalo gospodarsko moč grofije, saj ta na drugo stran ni imela takih pristav, imela pa je veliko vinogradov. Ker je bil grad eden od tistih, ki so bili v verigi vzhodne meje obrambe nemškega cesarstva – bil je v vojaški funkciji z vojaško posadko, vitezi, konji in pešaki, ki so jih po potrebi mobilizirali. Center mobilizacije je bilo ravno Ječovo.

Tudi kasneje je bila kmetija pomemben postanek na zelo prometni cesti, ljudje iz teh območij in iz hrvaškega Zagorja, Obsotelja, so tod pešačili proti Grobelnem na vlak, v Loki je bila pomembna in uspešna steklarna. Od Loke pri Žusmu te kraje ločuje hud klanec, Volčja jama, ki pa je bil nekoč še veliko hujši. Na Ječovem, kjer je bila konjušnica, so imeli pripravljene konje, da so jih pripregali in spravljali vozove na drugo stran.